Kateri so najpogostejši notranji zajedavci pri psih in mačkah v Sloveniji?
Najpogostejši notranji zajedavci pri psih in mačkah v Sloveniji so gliste in trakulje, na potovanjih v primorsko območje pa se lahko okužijo tudi s srčno glisto.
Kako pogosto je priporočljivo dajati antiparazitike?
PSI:
V povprečju se svetuje, da so psi zaščiteni proti notranjim zajedavcem vsaj 4-krat letno.
- Pri psih namenjenim za lov in tistih, ki so v stiku z divjadjo, se razgliščevanje priporoča 1-krat mesečno. Podobno velja za delovne pse (reševalni, policijski ali terapevtski psi) ter tiste, ki živijo v družinah z majhnimi otroki ter imunsko oslabljenimi osebami.
- Pasje mladiče se prične razgliščevati že pri 2 tednih starosti in se to ponavlja vsaka 2 tedna, dokler ne pričnejo sami jesti hrane ter nato mesečno, do starosti 6 mesecev.
- Breje psice je priporočljivo s primernim antiparazitikom razglistiti med 40. in 55. dnem
brejosti.
- Psice v laktaciji je priporočljivo razglistiti po isti shemi, kot njene mladičke (glej zgoraj).
- Pse, ki se prehranjujejo s surovo hrano, ki ni bila termično obdelana (10 min, notranja
temperatura 65°C) ali globoko zamrznjena (1 teden, med -17°C in -20°C) je priporočljivo
razglistiti vsakih 6 tednov.
- Pse pri katerih ste opazili bolhe je potrebno istočasno tretirati proti zunanjim in notranjim zajedavcem, saj je bolha vmesni gostitelj pasje in mačje trakulje (Dipylidium caninum) in se ob zaužitju lahko prenese na vašo žival.
- Psi, ki potujejo na območje endemičnega področja srčne gliste (primorje, Mediteran) za manj kot en mesec, morajo prejeti enkraten odmerek preventivnega sredstva v obdobju enega meseca po prihodu domov. Psi, ki potujejo v območje endemičnega področja srčne gliste za več kot en mesec, morajo mesečno prejemati preventivna sredstva z začetkom ob koncu prvega meseca potovanja. Z zaščito lahko zaključimo en mesec po prihodu domov. Zaradi klimatskih sprememb in širjenja komarjev, ki zajedavca prenašajo, meja endemičnega področja v Sloveniji ni jasno določena.
MAČKE:
Notranje živeče mačke je priporočljivo razglistiti 1-krat do 2-krat letno. Zunaj živeče in prosto živeče mačke je priporočljivo razglistiti vsaj 4-krat letno.
- Mačje mladiče je priporočljivo prvič razglistiti pri 3 tednih starosti in nato vsaka 2 tedna, dokler ne pričnejo sami jesti hrane ter nato mesečno, do starosti 6 mesecev.
- Breje mačke je priporočljivo s primernim antiparazitikom razglistiti proti koncu brejosti.
- Mačke v laktaciji je priporočljivo razglistiti s primernim antiparazitikom ob prvem razgliščevanju mladičkov (pri 3 tednih starosti).
- Prostoživeče mačke in tiste, ki živijo v družinah z majhnimi otroki ter imunsko oslabljenimi osebami je priporočljivo razglistiti 1-krat mesečno.
- Mačke, ki se udeležujejo razstav, tekmovanj, ali so pogosto v stiku z drugimi mačkami (mačji hotel itd.) je priporočljivo razglistiti vsaj 4 tedne pred in 2-4 tedne po dogodku.
V kolikor se želite izogniti tako pogostemu preventivnemu razgliščevanju vaših hišnih ljubljencev, je priporočljivo opravljati redne koprološke analize blata. Pred tem se vedno posvetujte s svojim veterinarjem, ki vam bo razložil kako pravilno odvzeti in shraniti vzorec.
Kako zmanjšati možnost okužbe z zajedavci?
- Redno tretiranje proti zunanjim in notranjim zajedavcem s primernimi antiparazitiki.
- Hranjenje komercialne hrane ali kuhane hrane (pripravljene tako, da doseže notranjo
temperaturo 65°C za vsaj 10 minut) ali globoko zamrznjeno surovo meso (vsaj za obdobje 1 tedna na temperaturi -17 do -20°C).
- Sveža, pitna voda.
- Onemogočen dostop do glodavcev, trupel poginulih živali ter zaostalih posteljic in abortiranih plodov pašnih živali.
Katerim zajedavcem moramo iz vidika zoonoz posvečati posebno pozornost?
Zajedavci pri psih in mačkah v Evropi, ki se lahko prenašajo na človeka in povzročajo huda obolenja so:
- Toxocara spp.
- Echinococcus spp. (Echinococcus granulosus, Echinococcus multilocularis)
- Dirofilaria immitis (srčna glista) in Dirofilaria repens
- Angiostrongylus vasorum (pljučni črvi)
Toxocarra spp.
Ta glista se pogosto pojavlja pri pasjih in mačjih mladičih, kot tudi pri odraslih živalih. Odrasli zajedavci živijo v tankem črevesju psa oz. mačke, kjer ležejo jajčeca, ki se izločajo z iztrebki v okolje. Jajčeca lahko v okolju preživijo leta. Psi in mačke se okužijo z zaužitvijo jajčec iz okolja, ob zaužitju termično slabo obdelanega mesa ter ob zaužitju živali, ki parazita že imajo (npr. glodavci). Pri pasjih mladičih, se lahko larve prenašajo z matere na mladiče v času brejosti in kasneje tudi v mleku. Pri mačkah pa se larve prenašajo z mame na mladiče le v času laktacije. Človek se lahko okuži ob morebitnem zaužitju jajčec ali ob zaužitju larv v mesu, ki je slabo termično obdelano. Te paraziti imajo visok zoonotski potencial. Ko človek zaužije jajčeca, se iz njih razvijejo larve, ki nato migrirajo v različne predele telesa (jetra, pljuča, možgani, oči) in tam povzročajo lokalna vnetja.
Echinococcus spp.
Echinococcus granulosus je trakulja, ki zajeda v tankem črevesju psov. Echinococcus multilocularis pa je trakulja, ki zajeda v tankem črevesju lisic, rakunov, ter občasno psov in zelo redko pri mačkah. Vmesne oblike obeh trakulj se lahko z zaužitjem jajčec prenašata na človeka in tvorita mehurnjake v različnih organih (jetra, pljuča, možgani) in predelih telesa ter tako povzročata resne zdravstvene težave. V endemičnih področjih (vzhodna in centralna Evropa) je zato priporočljivo, da se psom in mačkam prepreči dostop, do trupel in surovih organov živali ter se jih redno razglisti z ustreznim antiparazitikom.
Dipylidium caninum
Dipylidium caninum je trakulja, ki zajeda pri psih in mačkah po celotni Evropi, lahko pa se prenaša tudi na človeka. Njegov vmesni gostitelj je bolha, zato se mačka ali pes lahko okuži tudi z zaužitjem insekta. Trakulja zajeda v tankem črevesju, kjer se razmnožuje in v blato spušča odrivke, ki jih lahko opazimo s prostim očesom v iztrebkih. Živali pogosto ne kažejo posebnih kliničnih znakov okužbe. Občasno lahko odrivki povzročajo razdraženo kožo in srbež okoli anusa. Terapija so antiparazitiki, ki vsebujejo prazikvantel ali pirantel, žival pa je potrebno tretirati tudi proti bolham in ušem.
Taenia spp.
Taenia spp. je vrsta trakulje s katero se lahko okužijo psi, mačke in tudi lisice, pojavlja pa se po celotni Evropi. Le te se okužijo ob zaužitju organov že okuženega vmesnega gostitelja (drobnica, govedo, prašiči, zajci, glodavci,...). Zajedavec povzroča bolezenske znake predvsem kot vmesna oblika pri vmesnih gostiteljih, pri končnem gostitelju (psi, mačke, lisice) pa težav skorajda ne opazimo. Opazimo lahko razdraženo kožo okoli anusa in posledično 'sankanje' po riti. Občasno lahko s prostim očesom vidimo tudi odrivke trakulje zalepljene na dlako okoli anusa.
Dirofilaria immitis
Dirofilaria immitis ali srčna glista je parazit, ki zajeda v pljučnih arterijah psov in mačk. Vmesne oblike prebivajo v komarjih, s katerimi se srčna glista lahko prenaša tudi na človeka. Endemična področja so predvsem države južne in jugovzhodne Evrope. Mačke so veliko manj dovzetne za okužbo, vendar se srčna glista lahko pojavlja tudi pri njih.
Klinični znaki obolenja so hujšanje, onemoglost, težave z dihanjem in kronični kašelj. Če stanja ne zdravimo, to privede do popuščanja desne strani srca in smrti. Pri mačkah klinični zanki pogosto niso očitni, v redkih primerih se lahko konča z nenadno smrtjo.
V predelih Evrope, kjer je bolezen endemična se priporoča redno tretiranje s primernim
antiparazitikom predvsem v obdobju od Aprila do Oktobra, ko so komarji zelo aktivni.
Dirofilaria repens
Dirofilaria repens lahko zajeda tako pri psih kot mačkah in jo prav tako prenašajo komarji. Te gliste se zadržujejo predvsem v podkožju, kjer lahko povzročajo podkožne nodule in vnetje kože. Endemična področja sedaj zajemajo že večino Evropskih držav. Ta tip gliste se lahko prenaša na človeka, kjer povzroča podobne spremembe kot pri psih in mačkah, lahko pa zaide celo v očesne veznice.
Angylostrongylus vasorum (pljučni črvi)
Odrasle oblike teh parazitov zajedajo v pljučnih arterijah in desnem delu srca psov in drugih mesojedov. Endemična področja v Evropi so Francija, Velika Britanijan in Irska. V zadnjih letih se je endemično področje precej razširilo, pomemben rezervoar pa so predvsem lisice, volkovi, kojoti in šakali. Razvojni cikel je tesno vezan na prisotnost polžev ali lazarjev v okolju. Klinični znaki so različni in so lahko zelo nespecifični (hujšanje, neješčnost, apatija). Pri psih največkrat opazimo kašelj in oteženo dihanje, ki sta posledica parazitarne pljučnice. Pojavijo se lahko tudi nevrološki znaki, nepojasnjene krvavitve zaradi motenj v strjevanju krvi ter prebavne težave. Okužbo s pljučnimi črvi lahko potrdimo z analizo blata in serološkimi preiskavami. Larve pljučnih črvov se lahko nemalokrat opazi tudi ob jemanju bronhialnega izpirka. Za zanesljivo diagnostiko so potrebni vsaj 3 vzorci blata. Okužbo se zdravi s primernimi antiparazitiki, ki jih je potrebno dajati več dni zapored.
Kaj lahko storite vi, da zmanjšate možnost prenosa parazitov na človeka?
- dobra osebna higiena: krajšanje nohtov, redno umivanje rok za tem, ko božate vašega psa ali mačko in predvsem pred hranjenjem.
- poučevanje otrok o osebni higieni ter preprečevanje igranja v okoljih, ki so lahko kontaminirana z iztrebki.
- nošenje rokavic med vrtnarjenjem.
- menjavanje čevljev oz. nošenje copatov.
- umivanje sadja in zelenjave.
- redno tretiranje vaših hišnih ljubljencev s primernimi antiparazitiki.
- redne parazitološke preiskave blata.
- redno odstranjevanje pasjih in mačjih iztrebkov. Iztrebke je potrebno odstranjevati v vrečkah in jih ni priporočljivo metati med reciklirne odpadke ter kompost.
- redna nega hišnih ljubljencev (kopanje, krtačenje).
Nosečnice, otroci in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom morajo temu posvečati še posebno pozornost.
Povzeto po European Scientific Counsel Companion Animals Parasites, Worm control in Dogs and Cats https://www.esccap.org/page/GL1+Worm+Control+in+Dogs+and+Cats/25/#.XT6MF-gzaUk